Žena brez sence ali z njo

Richard Strauss je napisal eno najboljših, a hkrati najredkeje izvajanih oper 20. stoletja, to je Žena brez sence (Die Frau ohne Schatten), za katero je libreto napisal slavni dramatik Hugo von Hofmannsthal. Čeprav gre za prevladujočo pravljično snov, je njeno sporočilo nedvoumno: žena brez sence ni prava ženska. Ženi brez sence manjka sposobnost spolne reprodukcije, materinstvo, kot rezultat skupnega ljubezenskega življenja z moškim. Žena brez sence živi nesrečno, nepotešeno, neenakopravno in neenakovredno življenje, ker partnerju ne daje tistega, kar od nje pričakuje, to je otroka. Toda spoznanje o odsotnosti sence je hkrati že zavedanje temeljnega problema bivanja; kako najti senco in kdo jo sploh lahko najde ali kdo jo podeli.
V operi je cesar prišel do svoje žene tako, da se je nekoč sprehajal ob Luninih bregovih in s sokolom sledil gazeli, ki se je med begom spotaknila, in ko jo je dohitel, je pred njim nenadoma stala lepa mladenka, hči kralja duhov Keikobada. Ker je izvirala iz kraljestva vil, je imela nenavadno lastnost. Kamorkoli je hodila, ni bilo za njo nobene sence. To pa je pomenilo, da ni človeškega rodu in da ne bo imela otrok. Cesar jo je kljub temu vzel za ženo in jo v palači skril pred ljudmi. Keikobadov sel ponoči pride k dojilji in ji naroči, naj cesarju sporoči, da se bo spremenil v kamen, če cesarica v treh dneh ne bo dobila svoje sence. Cesarica se sama odpravi na pot k ljudem, da bi dobila senco in tako vstopila v svet človeka. V družini barvarja Baraka želi cesarica s čarobnimi slepili pridobiti senco njegove nesrečne žene, a ne uspe... Cesarica se odpove senci, a njen mož cesar bo okamenel. Raje se odpove sreči, kot da bi bila zanjo potrebna žrtev nedolžnih ljudi; Baraka in njegove žene, s katero ne moreta imeti otrok. Šele s to preizkušnjo je dosegla svojo in cesarjevo odrešitev, hkrati pa srečo tudi za barvarja in njegovo ženo, medtem ko se oglasijo glasovi nerojenih otrok, ki se bodo sedaj lahko rodili obema paroma iz ljubezni.
Tako kot je v Straussovi operi izražena skrivnostnost in mističnost čarobnega kraljestva; ločevanje med svetom duhov in svetom ljudi, z njihovimi strastmi in nagoni, se zdi fotografski svet Eve Petrič v zadnjih letih razpet med pravljičnostjo (cikel Deklica Money) in globljo simboliko (cikel Sence). Vplivi so močni, a morda nezavedni, saj izvirajo iz njenega zgodnjega otroštva v Etiopiji in zatem bivanja v prav tako eksotični Indiji. Vpliv Afrike in Azije je nanjo bolj podzavesten, a nedvoumen, zlasti na ravni ritualov, ljudskih obrednih plesov, mistike, vraževerja in posebnega lokalnega obredja. Zdi se celo, da bo ta vpliv ostal trajen.
Deklica Money je bila glavna oseba dunajske razstave z naslovom Now you go on with the story... Petričeva jo je zasnovala kot fotografsko pripoved tako, da naslovi vsake od podob, ko jih prebereš, povedo svojo zgodbo. Deklica z imenom Money noče biti več igrača, zato odpre pločevinasto škatlo, v kateri je bila spravljena skupaj z ostalimi igračami, in se odpravi ven iz nje v svet...Komaj zleze ven, se že zaplete v pajkovo mrežo. Uspe ji pretentati metulja, da si zamenjata mesti... s strehe hoče poleteti v zrak kot ptica... a jo teža zadrži na zemlji... strast jo razvnema... kot strela jo ponese v zrak in v ocean, kjer postane zlata ribica... Školjka ji pove, naj si ujame zvezdo...zvezda ji svetuje, naj postane kaj uporabnega...ujame zvezdo in si zaželi...postane vrtnica, toda trni jo zbadajo...postane češnja, toda ptice jo zobajo...zazre se v svojo preteklost...leže, da bi zaspala in se znova prebudila kot igrača...Cikel sestavlja 17 fotografij velikega formata. Vsako »postajo« in sličico iz življenja in hrepenenja deklice Money je Petričeva posnela v več različnih podobah, ker se ni mogla odločiti, kako »daleč« lahko seže. Deklica Money je podobna Straussovi cesarici na poti k sreči, le da se deklica želi vrniti v otroški svet. A tu imamo nekatere prvine iz afro-azijske estetike.
Eva kot angel z belimi perutmi in v škrlatno rdeči dolgi obleki, ki pada po s kamni sestavljenem ognjišču v naravi pod gorami, varuje ogenj, temeljni praelement in početek prvega samozavedanja človeka -lovca. Eva ima v rokah dolgo tanko puščico, s katero bo prebodla sleherno sovražno moč, hkrati pa jo postavlja kot v obliko Leonardovega zlatega reza s konstrukcijo po renesančni perspektivi. Eva kot metulj vibrira v skoraj helikopterski drži, ki bo žensko brez teže dvignila v nebo kot pri Marijinem vnebovzetju. Točka, od koder se bo dvignila, je z belo koprenasto preprogo označena narava zelenega travnika. Evin pogled je uprt v neznano, kot da bi tostranstvo miselno že zapustila. Izrazito koreografska je Evina postavitev na požetem žitnem polju; njeno gibanje je že podobno afriškim ritualom žensk: dolga rdeča, v rumeno, belo in vijoličasto podlago obleke ovita in v krog na zemlji zaznamovana spiralasta tkanina, nima več oblačilnega značaja, ampak varuje nedotakljivost spiritualno-obrednega prostora. Eva z levico drži za amulet, ki jo bo obvaroval pred slehernim sovražnikom. Fotografije z Evo kot žrtvovalno žensko s poškodovanimi usti in vratom, kot da bi šlo za nekakšno mučeništvo, pomenijo stanje po kontemplaciji; dialog ni več tuzemeljski; ko Eva sloni ob deblu s krvavečimi usti, je pravljičnost samo navidezna; drama se je že zgodila v njej sami, čeprav je vtis, kot da je zunaj nje. Eva s školjko še zdaleč ni pastorala, ampak šum večnosti, ki udarja preko sluha v zavest. Eva kot cvet z glavo v sredini sončnice obleži na tleh kot popolno zlitje z naravo, meče mrtvaško senco in dela spodnji del telesa baročno razkošen v zavedanju pomena smrti kot prehod v kraljestvo večnega. V ozadju celotnega cikla se nezavedno, kot ruta, ki jo Eva s prsti obeh rok pne kot varovalni ščit okrog zrcalne podobe svojega obraza, razširja pahljača poletne pastorale, nekakšne impresionistične Pastorale d'été.Cikel Deklica Money nekako dopolnjujejo Evine dramske vloge z vrhuncem v stari litoželezni kopalni kadi ležeči Ofeliji s šopkom spomladanskih marjetic in mačic v na trebuhu spokojno prekrižanih rokah. Druga, prav tako močna vloga, je The Giver (Darovalec) sredi makovega polja; Eva, odeta prek ramen z lisičjim krznom, in belimi angelskimi perutmi, z rokami in še posebej kazalcema, ki tvorita skupaj z upognjenima palcema ženski trikotnik, skuša odvrniti pozornost od narisanega srčka na srcu; a vtis je, kot da je srce enako spolu in spol v srcu. Tretja njena vloga je Angelhound v več variantah, kar je že samo po sebi paradoksalno, saj ima angel nebeško-kozmično-religiozno vlogo varovalnega značaja. Angeli nas obkrožajo, ne da bi mi to vedeli ali si želeli; tako govori izročilo in razlaga njihove hierarhične pojavnosti. A tu se zdi, kot da je angel zver.

Drugi cikel Eve Petrič, prikazan kot Likovno delo meseca v Cankarjevem domu v Ljubljani, je biblijski; Eva motri življenje po izgonu iz raja. Na zemeljskem svetu s svojimi inventivnimi fotografskimi podobami strmi na življenje v luči idealne rajske lepote, saj jo varuje Angel Gabrijel, bodisi na nočnem polju, bodisi na pešpoti po njenem tako ljubem New Yorku in še posebej po brooklynskem mostu. Senca v ciklih Eve Petrič je kot pričakovanje polnosti bivanja, tiste skrivnosti, ki se ne pojavi spričo atmosferskih in svetlobnih pojavov, marveč kot rezultat duhovnega in človeškega dozorevanja.
Ženska pridobi svojo senco, ko se v njej zgodi temeljni premik bivanja; postati popoln v sposobnosti nadaljevanja vrste z naravno selekcijo in iskanjem idealnega partnerja. Evina senca opozarja na duhovnost bivajočega, na angelsko obkrožanje in hkrati varovanje subjekta, ki ne meče svoje sence na tla oziroma okrog sebe, ampak v nebo. Njena senca ni optična, ampak embrionalna, ni valovanje in vstopanje v polje vidnega, ampak je rezultat procesa, za katerega se ženska pripravlja, vede ali nevede, v slutnji in pričakovanju, hrepenenju in bojazni, v nuji bivanja. Senca je tisti drugi jaz, ki privlači in ločuje, identificira žensko, da jo lahko zavonjam na sto metrov, ne da bi ji vzel DNK, jo prepoznam in vzamem kot svojo. Zakaj le žena s senco je popolno bitje, ki ga, kot Evo Petrič v nekaterih drugih ciklih, varuje ali pa se varovalno transformira v Angel zver, da sence ne bi izgubila ali bi ji je kdo ne ukradel.
A ta popolnost je hkrati krhkost Evine avtobiografije, ki noče biti faktografska, ampak fikcijska; telesa ne vidim, kakršno je, ampak kakršno bi rad videl, a mi ga ne da, ker se zaveda tiste globoke resnice, kot jo je izpovedal Ivan Cankar v Mojem življenju:»Tudi ko bi človek imel tisto moč in tisti pogum, da bi sam posegel v globočino svojega bitja, do dna ne bi segel, ker dna ni...« Senca je pot k cankarjanskemu dnu, ki je hkrati polnost in zrelost; senca je metaforika tega popotovanja.
Obsežen cikel Sence Eve Petrič je to dolgo potovanje, ki bo trajalo do trenutka zgoraj omenjenih najdenj!Senca je varovanje najgloblje identitete, razkritosti biti; njene celovite dimenzije pa bi morali iskati med Platonom in njegovo votlino, Freudom in njegovo spolno sublimacijo ter Heideggerjem in njegovo identiteto med bistvom in bivanjem. Vsem tem pa gre v bistvu za isto: iskanje resnice. To pa je problem antropocentrizma in humanizma še posebej, ne le v umetnosti. Gre za vsakokratno postavitev subjekta v prostor in čas, za subjektiviteto subjekta, ki ostaja v 21. stoletju prav tako aktualna kot poprej.

Marijan Zlobec