Skrivnost sence

Skrivnost sence

Kaj me najprej spreleti, ko me vprašate o senci?

Ob senci pomislim na senčenje, s katerim so pri slikanju umetniki dosegali prepričljiv učinek plastičnosti, torej na način, ki naj bi potrjeval zemeljsko otipljivost in resničnost vidnega sveta. Kipec, ki ga imam pred seboj na pisalni mizi, pravkar mehko oživljajo, dobesedno božajo v njegovi modelaciji blage sence, kot bi ga luščile iz zasanjane spokojnosti. V pesmi Vojislava Ilića Zimska idila, ki jo med tem berem, pa označujejo sence predvsem razpoloženje(Skozi temo večera blede, / dolge in svetle sence se čudno vijejo po zidu). Toda sam pojem sence ima v moji zavesti vendar predvsem povsem drug, pomensko intenzivnejši pomen, ki se nanaša na človekov ponotranjeni, ne le fizični obstoj.

Senca je živa sled človeka, znamenje njegove pričujočnosti, ki ga vsepovsod spremlja, a je vidna le v luči, na soncu. Človeka spremlja kot duša, zato je brez nje nesrečen, kot beremo v romantični literaturi, ko se ji odpove in jo potem obupan išče, ker se zave, kaj je hudega storil. Povezan z njo, jo lahko doživlja kot večno spremenljivo najzvestejšo spremljevalko, tako kot melanholični pesnik Alojz Gradnik v refleksivnem ciklu desetih pesmi Večerna senca, kjer se je med dogorevanjem svetlobe življenja vse bolj zaveda kot uganke in strogega stražnika, večnega pričevalca, mračno vest in skritega demona, kot sestro, ki se bo na pragu smrti z njim strnila v eno in šla edina z njim na zadnjo pot. V istoimenski pesmi (Večerna senca) mu padajo večerne sence na pot skupaj s predsmrtnim mrakom; v mladostni prozi Franceta Bevka o nesrečni samomorilki pa pisatelj piše, da se vselej zboji, kadarkoli sreča senco v drevoredu.

V svoji likovni predimenzioniranosti lahko senca še zlasti v likovni umetnosti zaživi tudi svoje lastno izrazno življenje, ko se dvigne nad telo, ki jo meče, in postane nosilka slutnje ali neznanega pomena, pomenljiv privid, ki se lahko vtisne v spomin vse bolj kot otipljiva resničnost. Spominjam se, kako se je slikar Božidar Jakac, ko je med prvo svetovno vojno prebil >prvo divjo vojno noč< med rekruti v stari Cukrarni, vedno najbolj spominjal strahotnega gibanja pošastnih senc, ki so švigale po visokih stenah, podstavkih in tramovih, bolj kot samih človeških postav, ki so jih metale. Isti umetnik, v bistvu grafik, občudovalec senčnega Gradnika, je v mladostni refleksivnosti, ko se je nenehno spraševal o življenju, dojemal v razmerju med figuro in njeno senco simbolično podobo razmerja med videzom in resnico in je zato upodabljal poleg senc ob človeku tudi samostojne senčne odseve v izložbenem steklu. Z globoko senco prek oči, zamišljeno kot skrivnost, je želel vdihniti upodobljenim ženam ljubezensko fatalnost; same orjaške sence, ki se lahko nad postavo vsakdanjega človeka neznansko povečajo, pa je dojemal kot vizije, kot privide, ki lahko s svojimi temnimi slutnjami zaobsegajo ves vid(e)ni svet, česar sam človek ne more. Tako je sence sprehajalcev nad dalmatinsko hišo, spremenjene v orjaške postave, ki nadzirajo in ogrožajo skriti dom, na svoji grafiki simbolično dojela tudi Jakčeva učenka Tinca Stegovec, ki vselej išče v vidnih pojavih njihove skrite pomene. Senca se kot izrazna dominanta dviga na mladostnih lesorezih Frana Stiplovška, ki je v svoji precizni stvarnosti le s pogledom nanjo, dvigajočo se nad realno postavo, lahko izrazil močno doživetje ob uprizoritvi Hasencleverjeve drame Onstran življenja. Janez Bernik pa je za emblematsko izhodišče nastajajoče knjige svojih risb Nočni dnevnik zasnoval silhueto lebdeče figure, ki kot dvojnik lebdi nad svojo senco, odtrgano od nje, kot bi opozarjal na dvojnost življenja, ki je hkrati tukaj in v snu, telesno in duhovno.

Ni tudi naključje, da je Miha Maleš naslovil knjižni album svojih lesorezov po sencah (Sence); sence se spreminjajo v spominske privide na grafikah Franceta Miheliča, kjer je podoba mrtvega očeta samo njegova senca na zidu zapuščenega prostora, ki je tudi sam le še senčni privid; in nasploh je dežela mrtvih tudi dežela senc, ki jim arhaično in pesniško rečemo tenje, ker so tako prosojne; in zato so tudi bitja, ki so že onstranska, četudi so še živa, v bistvu sence ali tenje; svet, ki je hkrati onstran in tu, pa je lahko videti tudi brez sence, ker je že sam ena sama duhovna tenja. (Spominjam se, kako mi je Marijan Tršar nekoč dejal, da je slikarska pokrajina Zorana Mušiča brez senc.)

Senca ima, skratka, tudi pomen odmaknjenosti od realnosti, ki je lahko že povsem sanjska, in zato se iz senc spletajo tudi likovni ritmi na podobah Eve Petrič, ki so ponekod videti v svoji silhuetnosti le še kot poetičen izraz pomenljivih senc, kot ples v senčnem gledališču, v katerem se sence objemajo kot nevidne postave živih gibov, spremenjenih v abstraktne preplete. Dolga senca pa spremlja tudi figuro s prve fotografije njenega angela, filmu, ob misli nanj pa se nam zazde številne njene podobe tudi kot hkrati fantastične in poetične filmske sekvence, med njimi že prva fotografija iz njenega novozaveznega cikla z motivom oznanjenjske angelske deklice na življenjski progi, posuti s snežnim cvetjem, pred katero slutimo lestev kot most k nebesnemu svetu duha, medtem ko je njena oznanjenjska Marija ekspresivna senca brezimne noseče žene v škatlasti zaprtosti nepremičnega okenskega okvira. Te njene podobe pa so kot sekvence iz filmov, v katerih, tistih iz ekspresionističnega časa, mi v spominu posebej žive zlasti senčne kretnje. Sicer pa se mi spomin na sence prebuja tudi ob misli na stare grafike, ki jih posebno ljubim, ker na njih sence stopnjujejo sanjsko vzdušje, občutenje neizbežnega in temnega sredi svetlobe, ter daljav, ki označujejo prostorsko prostranstvo, a ga hkrati premikajo tudi v duhovne sfere. Ob eni izmed njih, ki sem jo kupil na bolšjem trgu, sem napisal celo verze, v katerih je senca nekakšen simbol življenjskega cilja, spoznanja samega sebe; to pa vidim šele zdaj, ko me sprašujete o senci, kajti na senco nisem poprej ob njej niti pomislil, saj sem zapisal le občutenje; a kot vidim, je bila vsaj zame na svetli, skorajda brezsenčni podobi bistvena prav senca.

Grafika

Mogočen hrast. Pod njim
neznani jezdec išče pravo pot.
Sonce in senca, tanka črta čez,
tema, polton, svetloba.
Bližina in oddaljeno prostranstvo vmes,
drevo kot kažipot
do groba.

Gesta vojščaka pravi mi: Živim.
Med strahom in pogumom
sem vkopan,
sam, z belim žrebcem, z njim vihar leti
v nov, še nerazkriti dan.
Z njim se v neznani prostor zavihtim
sredi poti med srcem in razumom,
da svojo daljno senco ulovim,
še preden se stemni.

Milček Komelj