DER WAHRE SCHATTEN ERHELLT, DAS FALSCHE LICHT VERHÜLLT.
Boris Podrecca






»Videnja, s katerim se prepričamo o svetu, ni mogoče ločiti od videza, ki je že navzoč v našem pogledu. Tudi sence se, čim nam pridejo pred oči,ločijo od teles, h katerim sodijo. Niti telesa se nam ne zdijo takšna, kakršna so, temveč takšna, kakor jih vidimo, torej v tujem pogledu, ki ga verno razglašamo za dejstvo. Distanca do podob ne nastane šele z motrenjem, temveč že z izdelavo podobe.« (Hans Belting: Antropologija podobe, str. 223, Studia humanitatis,Ljubljana, letnik 2004)
Takole se je izrazil ta pomembni antropolog nekje ob zaključku svojega poglavja Podoba in sence,kjer piše o preobrazbi Dantejeve teorije podob v teorijo umetnosti, in ki ga sicer uvaja s stavkom: »Moč podobe je v svetlobi in njenem transcendentalnem nasprotju, v senci.«
Kaj lahko še sam dodam - da se pri vaših fotografijah, Eva Petrič, dogaja veliko tega in da znate to v svojem jeziku, kar se mi mučimo s teorijo, postaviti na pravo (umetniško-izrazno) mesto!
Aleksander Bassin


Sence so vedno neotipljive, ni jih moč prijeti, so pa vedno odraz nečesa, kar je. V sencah je vedno nekaj skrivnostnega, nedoločenega. Pogosto so sence izraz lepote, skrite za senco; lahko so tudi strah vzbujajoče, npr. senca lune, ko prikrije sonce in povzroči sončni mrk. So lahko napoved težke bolezni in smrti, npr. sence na rentgenski sliki pljuč. Vir sence je seveda svetloba, luč, sonce. Vendar sence brez predmeta, ki senco naredi, ni. Zato so sence vedno bolj ali manj stvaren odraz nečesa, kar dejansko je, kar stoji med svetlobo in senco. So skrivnostno odražanje nečesa realnega. In ker je umetnost sama, zlasti likovna, pa tudi poezija in proza, vedno odraz nečesa, kar je povzročilo umetniku ustvarjalni impulz, bi celo lahko rekli, da je sama umetnost nekakšna senca, za katero stojijo realnosti, umetnikova ustvarjalna moč pa tista "luč" , ki obsije realnost in rodi, ustvari umetnino, "senco" realnosti.
Ati

Nicht nur in der Forschung beschäftigt der Schatten seit Jahrtausenden die Menschen und ihre kulturelle Produktivität: Ich denke hier an die seltsam modern und rätselhaft anmutenden etruskische Bronzestele `Ombra della Sera´, der Schatten einer menschlichen Figur. Ohne Spiel von Licht und Schatten ist auch die Fotokunst nicht denkbar. Der Schatten als Metapher für das Dunkle taucht auch immer wieder in der Literatur auf: `…und man sieht die im Lichte, die im Dunkeln sieht man nicht´ heißt es in der Dreigroschenoper von Brecht. Und besonders heute - in Zeiten der globalen Krise - ist der Blick auf das Geschehen im Schatten wichtiger den je.
Kilian Franer


Sence so podaljšek predmetov in ljudi, pravzaprav vsega, kar obstaja pod soncem, pod lučjo. In hkrati so njihov neločljivi del, tihe spremljevalke, ki vdano vztrajajo ob vsem, kar diha, kar se premika ali kar je za vekomaj zasidrano na svojem mestu. Živijo v svojem tihem paralelnem svetu in se podrejajo le njim in svetlobi lastni logiki in zakonom. Obstajajo, ne glede na to, kje smo in kaj počnemo. Tudi takrat, ko iz sebe izdihnemo še zadnjo slutnjo življenja, naša senca živi, dokler nas plast zemlje ne zagrne v temo.

Sence se rojevajo znova in znova, vedno iste, vsakokrat druge, vsakokrat nove. Pod različnimi lučmi različno rastejo in se premikajo. Kot da bi bile žive, pa vendar niso. Lahko jih vidimo in se jih celo dotaknemo, ne moremo pa jih otipati in začutiti. So nerazmišljajoča bitja brez materije, ki se za svoj obstoj ne napajajo ne z zrakom ne z vodo. Njihova navzočnost je zgolj dokaz, da je luč in da je svetloba.

Sence so neizbežen odsev tega, kar smo ljudje, kar je narava in kar so predmeti. Tako drugačne od odseva v ogledalu, od katerega se lahko obrnemo proč in ga izničimo. Sencam ne moremo ubežati, pa četudi pogasimo vse ognje in vse luči. Ker čisto vseh pač ne moremo pogasiti nikoli. Ker mesečevega sija se namreč ne da izklopiti in tudi soncu ne moremo reči, naj preneha sijati.

Kot pred najglobljimi skrivnostmi naše biti, pred katerimi bežimo na vse konce sveta, sencam ne moremo uiti. Z nami so, kadar smo vse in kadar smo nihče. Z nami so celo, ko se skušamo skriti pred samimi sabo ali ko postopamo po svetu goli in bosi in smo le še senca samih sebe …

Z vidika senc smo vsi enaki. Vsi in vse smo projekcija svetlobe, ki se igra z našimi oblikami in nas ne razločuje po našem bistvu. Sence ne poznajo ras in vrednosti predmetov. Ne ločijo med izbranci in tistimi, ki so potisnjeni na rob. Pravzaprav ne razlikujejo niti med živim in mrtvim. Za sence smo le vir njihovega obstoja, materializiran konstrukt njihove podobe.

Ob večerih, ko sonce vsakič znova odpotuje za horizont in se del Zemlje ovije v senčno stran, vsaka senca poišče svojo luč, iz katere črpa življenje. Ker sence tudi ponoči ne spijo. Njihov obstoj je skoraj večen. Ne umrejo niti, ko se predmeti izgubijo ali ko umremo mi. Sence umrejo in se izgubijo šele, ko umre njihova luč.
Mojca Jesenovec


Many modern religions believe us to be both the flesh and the spirit. However, I prefer the concept of ancient Egypt, where the individual is somewhat more complex and consisted of the body, the life force (ka), the soul (ba), the name and the shadow (shut). All five elements were thought to be necessary to form a functional human being. The shadow was perceived as a crucial part of an individual, for it was, like the body, visible. In the transient relation to the other four elements of a person the shadow is both a component of its owner, as well as a separate mode of existence that transposes us in time. In effect our shadow links the present with the potentials of our past and future. Imagine, how each night your shadow ceases to exist and returns to the other side – shadowland, afterlife, whatever you call it – and copulates with the deceased and unborn.
Markuz Wernli Saitô


Eva Petrič is a talented and imaginative artist whose pictures make us look at familiar subjects - in this case the human form and its shadow - in a new way. Her work depicts everyday scenes but, through the subtle and harmonious use of light and shade, makes us question whether what we are looking at is animate or inanimate, still or in motion.
Mohamed ElBaradei


Če se ozrem v sonce, mi bo s svojim bliščem hromilo zaznavne sposobnosti življenja; če gledam v senco, mi jih bo s svojimi temačnimi odtenki poglobila. Ta njuna (navidezna) skrajnost je tako prepletena in pogojevana, da le senčnost lahko sončnosti daje njeno resničnost. To sicer ni nikakršno pretresljivo spoznanje za tiste, ki si upajo prakticirati z življenjem in vsemi njegovimi odtenki; je pa vedno dober opomnik, ko nas morda predolgo navdaja temačnost sence. In vendarle; senca je zame največkrat osupljiv črno beli vtis in odtis življenjske energije in zanosa, ki žari in oplaja s svojo navzočnostjo.
Janez Škrabec


V senco se umaknem, kadar potrebujem čas za razmislek, odmik od svetlobe, ki je lahko premočna in zamegljuje vid, je torej prostor kontemplacije, plašč nevidnosti, anonimnosti.
Breda Škrjanec



MOTION, inside emotion, is within the constitution of the shadow. Emotion is the blueprint of the shadow.
(eva petrič, The Language of Shadows, excerpt from notes)