1935
Vlak drvi iz Ljubljane proti Trstu. Obmejna postaja Postojna.
Lokomotivo zamenjajo…Od tu naprej je na električni pogon…

Ostanem ob oknu v pričakovanju kraške pokrajine…
Na Proseški postaji se ne ustavljamo…
V daljavi uspem ujeti Proseški stolp, ”moj stolp”, varuh Proseka!
Poteče nekaj minut.

Vlak ima kratek postanek v Nabrežini, poslednja postaja pred Trstom…

Izkoristim postanek za nepremišljeno odločitev:
… dobesedno izskočim iz vlaka s prtljago in se potem peš podam ob drevoredu na cesto proti Proseku…

Cesta gre skozi vas…

Moja nepremišljena prekinitev vožnje se mi takoj mašcuje…: nič več sence, vročina in dva težka kovčka v rokah.

Nikjer slučajnega voznika, da bi se mu priključil…

Ura je blizu ene popoldan, meseca julija…
Poraženo zrem v široko, golo cesto… ob staneh obdano z nizkimi suhozidanimi kraškimi zidovi, vijugastimi in grobimi profili…
Sonce bije v mojo povešeno glavo, ko zrem v to mizerijo…
Pešačim in komaj vlečem kovčke za seboj…

V trenutku, ko se sonce skrije za majhnim, osamljenim hrastičem in se nato zopet prikaže na cesti, zariše še bolj intenzivno senco na zidu…

Zagledam se v senco profila zidu, ki se razvija pred menoj…njena ostrina mi nepričakovano odvija podobo za podobo, druga od druge drugačna…

Začne se pogovor med menoj in senco…
Ne čutim več teže mojih dveh kovčkov…

Po dobri uri prepešačim na Prosek v topel objem starih staršev…

Po petih desetletjih mojega umetniškega delovanja nisem pozabil dogodka, ki mi še danes narekuje občudovati oblike, ki so plod poigravanja sonca s senco.
Bogdan Grom



Senca. Ob tej besedi vedno pomislim na senco domače jablane, v katero sem se prvič zavestno zatekel, ko sem se l. 1964 v pozni pomladi vrnil z Dunaja domov. Po odlično opravljenem pismenem izpitu na Tehniški univerzi sem zaradi trenutka dekoncentracije pri ustnem izpitu padel pri izpitu iz matematike. Celo leto smo se učili za ta izpit v skupini in sem veljal vse do izpita za najboljšega, ki je pomagal razvozlati marsikatero zanko. Potem pa: 5! In profesorjeva opomba: "Kommen Sie zum nächsten Termin wieder und lernen Sie was!"
Z avtoštopom sem se pripeljal z Dunaja do Beljaka in jo mahnil od tam kakih 15 km peš domov, tam pa sem se vrgel v senco jablane, še preden sem mami povedal, kako mi je šlo pri izpitu in zakaj sem naenkrat doma. V hladni (na soncu je pripekalo, da je bilo joj!) senci sem "izdihnil" svojo žalost in bolečino in zaspal.
Čisto spremenjen sem se prebudil proti večeru v mraku. Popolnoma mi je odleglo in sem se poln nove energije usedel za mizo k domači večerji.
To je bila in je še moja senca. Na skoraj odločilnem križpotju mi je pomagala ubrati pravo pot.
Franc Kattnig



I should write a long letter to the shadow I lost, wrote (or better yet, dreamed) André Breton in 1930, six years before the birth of my father. And now that it has been six years that my father himself has became a shadow (and Breton long before him), I find myself thinking about this line, and about the letter never written, never said, never sent. It’s daunting how the memory of someone’s face fades so quickly and the sound of one’s voice even quicker still. And photographs are of no use: it was only recently that I discovered I didn’t have any recent photographs of my father and me. So I often turn to the few old ones, when I am just a baby in his hands, or even the ones from his youth, where he looks like me. And also like a younger version of Breton I had once seen in a book. Out of them I try to construct my father’s face, to reclaim it from the shadows, only to end up with me and Breton. And I don’t even like Breton. I’ve always preferred Aragon.
Zoran Poposki


Senco potrebujem za "prestavico", mi je rekel moj petletnik in toliko časa obračal knjigo in plišastega kužija proti oknu, da je dobil oder s senčnimi lutkami sredi nevihtnega majskega zgodnjega popoldneva.

In me je spomnil na sence.
Senca se v mojem vesolju najbolj oprime dveh kontekstov: najprej slavnega tepežkanja v znameniti kozlovski sodbi v Višnji Gori. Kako že gre? So radovednega kozla neumorno udrihali po senci, ker da je kanil posmukati zelje na tujem vrtu? Nagajivo, čeprav tudi strašljivo. To mi je burilo misli v otroštvu, kljub vsemu je bila nad vsem senca dvoma - kaj pa če ga je le bolelo? Tako skrivnosten in nikoli do konca doumljiv se mi je zdel samo še opis tega, kaj je strah: nekaj, kar je okrog in okrog votlo, noter ga pa nič ni. Preveč abstraktno za otroka, zato sem svojo predstavo zlepila s črno žgano keramično amforico, kakršnih je bilo v našem, vedno z drobnimi umetninami polnem stanovanju, kar nekaj. To so tiste male replike vrčev za vino, v katero je bilo zaradi ozkega grla težko pogledati, zato se je zdelo, da je v njej ali nič ali pa kar strah sam.

... Oder je zdajle vmes že postavljen, že poslušam "prestavico", celo epopejo, v kateri igrajo skleda sadja, gospa košara, knjiga, papirnati servetek, deli lego kock, neustrašni kužek je glavna zvezda, druge zvezde padajo iz besed, pa strašila, lazanje in predvsem klepetavi fantek, ki se je z igrico nekako spopadal z nekim svojim strahcem.

Druga senca, ki mi je za vedno skrivnostno privlačna: tista, ki se ni in ni oprijela večnega dečka Petra Pana. Res, nobena zemeljska nit mu je ne more privezati! (Nekaj sekund zatem, ko to potiho napišem, medtem ko škilim na "prestavico", je glavni igralec kužek ravno poletel in povedal, da je postal Peter Pan ...) Senza coincidenza?

Kako lepo, kadar beseda zdrsne v drug jezik in obleče nov pomen: tako sem pred leti s primorskimi prijatelji popevala neko njihovo obmejno zabavljivo pesmico, pri kateri smo se najbolj z zanosom drli del z besedilom: ... senza la prepustnica! Homonimi so najlepši: senca in senza, nit in neat, red in Red, pet in Pet in pet, Bled in bled, brat in brat in brat ...

Te dni in vedno bolj se mi zdi, da imamo sence za sabo samo predvsem zato, da se nam nanje hihitaje usedajo angeli, kadar nas nočejo žgečkati med sedenjem na naših ramenih.
Tadeja Zupan Arsov



Po dolgem tavanju in iskanju sem se nekoč vendarle tudi jaz osebno srečal z Osebo, ki trdi o sebi: „Jaz sem Luč svetá!“ Resno sem vzel njeno resno ponudbo in obljubo, da bo tudi mene rešila mojih senc, ki so strašile ne le mene, ampak so v tesnobo spravljale tudi ljudi in stvarstvo ob meni.
Temne sence, ki sem jih dotlej na vsakem koraku močno metal od sebe in so bile enkrat daljše in drugič še daljše, so torej sedaj postajale vse krajše in slabotnejše.
Kaj mi je bilo potrebno storiti?
Nič! Prav nič!
Le priznati sem moral sebi in drugim, da se sam ne morem rešiti svojega mučnega križa – svojih senc, ter zaupati Lúči svetá, da bo izpolnila svojo obljubo.
Kaj zdaj opažam?
Tole: Če se od Luči vse bolj umikam, je vse večja tudi senca, ki pada od mene, svet v meni in okrog mene se spreminja v mrak, igra svetlobe izginja, bil življenja se suši, kakor da bi jo spodjedal neviden črv ... Če pa to Luč povabim, da s svojo do bistva segajočo svetlobo sije naravnost nad menoj ter s svojo toplino ogreva svet, je svetlo vse, kar je v meni, in celo vse, kar je okrog mene; moje srce se tedaj zdrami k novemu življenju ter kot magnet premakne v smer življenja tudi ljudi okrog mene, da njihove ustnice naenkrat začnejo prepevati odo radosti.
Stanislav M. Maršič


Varovati- zaščititi, ubraniti, čuvati, zavarovati pred škodo, poškodbo...varovati, da, da,da,da...senca varuje.

Protect- to shelter or defend from harm or attack.
The shadow protects.
Protect-yes, yes, yes, yes...ill protect my shadow.

Schützen-achten, abwehren, hüten, gegen
schaden und Beschädigung versichern...
Schützen, ja, ja, ja, ja, der Schatten schützt.

(eva petrič, Being a Man, Kluže Fortress, Slovenia, August 4, 2008)